Domov / Blog

Veliko staršev si po razvezi zakonske zveze ali prenehanju zunajzakonske skupnosti prizadeva za pridobitev izključnega skrbništva nad mladoletnimi otroci. Od leta 2004 dalje zakon staršem omogoča, da lahko za varstvo in vzgojo otrok tudi po ločitvi skrbijo skupaj, če so se o tem sposobni sporazumeti. Ta pogoj izhaja iz domneve, da je odnos med staršema v primeru, ko se nista sposobna sporazumeti o skupnem varstvu in vzgoji, tako konflikten, da ogroža otrokov razvoj.

Vendar so raziskave v tujini že pokazale, da starši skupno varstvo in vzgojo otrok pogosto odklanjajo iz razlogov, ki niso povezani s koristmi otroka. Zato vedno več evropskih držav priviligira skupno starševstvo tako, da ima ta oblika skrbi za otroke prednost pred izključnim skrbništvom enega od staršev. Tudi kadar je eden od staršev proti skupnemu skrbništvu, sodišče presodi, ali bi bila skupno varstvo in vzgoja otrok lahko otroku v korist. V Sloveniji nasprotno še vedno velja, da v primeru odsotnosti soglasja obeh staršev, sodišča avtomatsko zavračajo zahtevke za skupno starševstvo.

Najverjetneje bo v prihodnosti tudi pri nas prišlo do sprememb tudi na tem področju. Onemogočanje skupnega varstva in vzgoje otrok namreč pomeni poseg v ustavnopravno varovane starševske pravice, ki je lahko dopusten le, če je nujen zaradi varstva koristi otrok ter če je sorazmeren. To je že nakazalo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Zaunegger proti Nemčiji leta 2009, ko je s sodbo posredno že zavzelo stališče o nesorazmernosti zakonske ureditve, ki zaradi materinega veta na skupno starševstvo ne omogoča sodnega preizkusa koristi otroka.

Potrebujete pravno pomoč?
Pokličite na 041 236 297 ali pišite na rok@odvetnik-rakun.si